Ali lahko knjižnica digitalizira knjižnično gradivo, ki je dostopno v fizični obliki?

Da. Skladno s tretjim odstavkom 50. člena ZASP lahko knjižnice za lastne potrebe prosto reproducirajo delo na kateremkoli nosilcu, če to storijo iz lastnega primerka in če pri tem nimajo namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi. To lahko storijo največ v treh primerkih. Reproduciranje ni dovoljeno glede pisanih del v obsegu celotne knjige, grafičnih izdaj glasbenih del, elektronskih baz podatkov in računalniških programov ter v obliki izvedbe arhitekturnega objekta. Izjema velja za primere, če je naklada knjige izčrpana že najmanj dve leti, in za ročno prepisovanje grafičnih izdaj glasbenega dela.

V skladu s 57.d členom ZASP lahko knjižnice za namen ohranjanja kulturne dediščine prosto reproducirajo dela, ki jih imajo trajno v svojih zbirkah (npr. za reševanje tehnološke zastarelosti ali razkroja prvotnih nosilcev ali za zavarovanje del in drugih predmetov varstva). Reproduciranje za namen ohranjanja kulturne dediščine se lahko izvede v katerem koli formatu ali mediju v obsegu, ki je nujen za tako ohranjanje. Za razliko od izjeme za privatno in drugo lastno reproduciranje, kjer je dovoljeno reproducirati knjigo samo v primeru izčrpane naklade, pa ta izjema dovoljuje tudi reproduciranje celotne knjige.

V skladu z 49. b členom ZASP lahko knjižnice za namene raziskave ali individualnega pridobivanja znanja (učenja, študija) prosto priobčijo javnosti dela iz svojih zbirk po temu namenjenih zaslonih, ki se nahajajo v njihovih prostorih, če s pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic ni drugače določeno (npr. licenčno ali prodajno pogodbo). Knjižnicam pa ni dovoljeno digitalizirati celotne zbirke.[1]

[1] Zadeva C-117/13, točka 45.